Odgovarjam na pogosta vprašanja

kdaj se ponavadi odločimo za psihoterapijo?

“Biti čudovit pomeni biti pristen ti. Ne rabiš iskati sprejemanje s strani drugih. Sprejeti moraš sebe.” (Thich Nhat Nanh)

Za psihoterapijo se ponavadi odločimo, kadar se čutimo preplavljene s težavami in ko naše ustaljene spoprijemalne strategije ne zadoščajo več ali so celo destruktivne (npr. umik vase, samosabotaža, vrtenje v krogu, pasivnost, samouničevalna vedenja). Trpljenje, občutki izgubljenosti, ujetosti, obupa ipd. so po en strani zelo boleči, zlasti če trajajo dlje časa in so intenzivno izraženi. Po drugi strani pa so tudi koristni, saj nam sporočajo, da je čas za korenito spremembo. Pogosto so povod za začetek dela na sebi ter iskanje zunanje pomoči.

Težave in neželeni simptomi se lahko izražajo na raznorazne načine:

Na čustveno-kognitivnem področju: npr. nizko samovrednotenje, pretirani občutki krivde, slaba vest, pomanjkanje stika s sabo, depresivno razpoloženje, tesnobnost, praznina ipd.
Vedenjsko: npr. nezdrav življenjski slog, zloraba in odvisnost od drog ter ostala samodestruktivna vedenja – npr. motnje hranjenja.
Na področju medosebnih odnosov: npr. neasertivnost, podredljivost, osamljenost, netvorni vzorci sporazumevanja.
Psihosomatsko: gre za tiste telesne težave in simptome, ki nimajo organskih, medicinsko pojasnenih oz. dokazanih vzrokov – npr. tenzijski glavoboli, bolečine v želodcu, povišan pritisk, nepojasnjene prebavne težave, nespečnost ipd.

z mojim življenjem je “navzven” vse ok. Ne vem, o čem konkretno bi sploh govoril/-a na terapiji. je terapija vseeno primerna zame?

Prav pogosto se zgodi, da se zanimamo za psihoterapijo, četudi v našem življenju trenutno "nazven ni nič narobe". Pogosto pa se takrat počutimo, kot da:

nismo v stiku s sabo,
smo neodločni ali zmedeni glede pomembnih življenskih odločitev,
ne znamo poskrbeti zase in slediti svojim željam,
se vrtimo v krogu, stagniramo z občutkom, da življenje teče mimo nas,
obenem nekje v sebi slutimo, da potrebujemo korenite spremembe in da ostajamo sebi in svojemu življenju nekaj dolžni.

Pogosto prvih nekaj srečanj klienti ne vedo točno, zakaj so nezadovoljni, zakaj se slabo počutijo oz. zakaj iščejo pomoč. Šele tekom procesa, ob odkrivanju simptomov (sedanjih notranjih konfliktov in njihovih sprožilcev), ali skozi raziskovanje življenjske zgodbe in trenutnega položaja v življenju klienta se v "tukaj in zdaj" terapevtskega odnosa nabirajo vsebine in odslikavajo teme, povezane z globjimi sprožilci, vzorci, katerim se nato na terapiji podrobneje posvetimo.

kako vem, da je psihoterapevt/-ka prava zame?

Kakovost psihoterapevtskega odnosa je bistven napovednik ter dejavnik uspešnosti psihoterapevtskega procesa. Ker gre pri psihoterapiji za intimen odnos, je pomembna stopnja medsebojnega ujemanja. Ključno je, da se klient ob psihoterapevtu počuti dovolj varno, sproščeno, razumljeno, po drugi strani pa tudi nagovorjeno in izzvano.

Pri izbiri ustreznega psihoterapevta so pomemben kriterij terapevtova strokovna usposobljenost, osebnostne kompetence in izkušnje ter vpetost v kakšno strokovno združenje, organizacijo ali društvo in supervizijo. Ravno ta vpetost v končnem govori v prid njegovi strokovni usposobljenosti in zagotavljanju standardov.

Kljub podatkom o nazivu, titulah in izkušnjah terapevta/-tke ne boste vedeli, ali je primeren/-na za vas ali ne, dokler ne stopite z njim/njo v osebni stik. Pomembno je, da vam ob osebnem stiku terapevt/-ka ustreza po načinu pogovora, spolu, starosti, po energiji oz. po domače povedano, če sta "na dovolj podobnih frekvencah". Ker ob prvih stikih še ni vzpostavljenega odnosa, pa je pred odločitvijo o nadaljnjem sodelovanju pomembno slediti tudi svoji intuciji in odkrito spregovoriti o svojih prvih vtisih, pričakovanjih, zadržkih.

Ne obstaja namreč univerzalni/-a psihoterapevt/-ka, ki bi bil/-a primeren/-na za vse ljudi; tako kot ne obstaja univerzalni najboljši starš, prijatelj, učitelj … človek. Z vsako osebo soustvarjamo neponovljiv in edinstven odnos, ki je neprenosljiv in pogojen z osebnim doživljanjem.

kakšna je razlika med psihoterapijo in svetovanjem?

Cilj obeh je pomoč osebam, da bi živeli bolj izpolnjeno in se učinkovito soočali z izzivi in težavami. Čeprav je težko potegniti ločnico, so bistvene razlike ponavadi v trajanju, v intenzivnosti procesa ter globini poseganja v psiho ali vedenje posameznika. Pri svetovanju se večinoma ukvarjamo z zavestnim vidikom klientove osebnosti, medtem ko se (še posebej psihodinamska) psihoterapija ukvarja tudi z nezavednimi vidiki in z osebnostjo posameznika v celoti.

V primerjavi s svetovalci, ki so bolj usmerjeni v iskanje konkretnih rešitev, psihoterapevti manj poučujejo, svetujejo in pojasnjujejo, toda bolj učinkujejo z načinom svoje prisotnosti. Bistveni premiki v psihoterapiji se pogosto odvijejo na nebesedni ravni. Obema metodama pa je skupna premišljena in načrtna uporaba psiholoških tehnik ter predvsem zaupen odnos.

Kaj je travma in kaj jo povzroča?

Travme se izražajo zelo raznoliko, posledica konkretne travme pa je zelo odvisna tudi od posameznikove čustvene, odnosne predzgodovine in ostalih varovalnih dejavnikov. Za lažjo predstavo, travme lahko opredelimo kot ti. velike in male.

Velika travma
Ob besedi travma verjetno vsi prvo pomislimo na ti. "Veliko" travmo. Travma je v tem smislu, zelo intenziven negativen dogodek, npr. življenjsko ogrožujoča izkušnja za nas ali bližnjega, ki presega naše sposobnosti spoprijemanja z njim in hromi možnosti pobega iz situacije. Ob dogodku občutimo izrazito neprijetna čustva, kot so groza, strah, nemoč, obup in predvsem izgubimo občutek nadzora nad življenjem. Ob tem se pogosto poruši naš občutek varnosti in pogosto tudi naša dosedanja predstava o svetu, nas, drugih. Ker so čustva pri travmatskem doživetju običajno vseprežemajoča in preplavljajoča, jih zaradi potrebe po preživetju pogosto potisnemo v podzavest in jih v določenih delih možganov zamrznemo skupaj z vsem, kar smo takrat doživeli (temu pravimo tudi izrinjanje ali disociacija). Ta pozaba ali izbris iz zavestnega spomina in/ali čustvena ravnodušnost, izkustvena otopelost ob misli na dogodek nam ”na površju” sicer omogočata preživetje in vsakodnevno delovanje, vendar pa nezavedno vplivata na naše celotno delovanje, kar se lahko izrazi preko različnih čustvenih, vedenjskih, telesnih ali psihičnih simptomov. Te simptomi se lahko pojavijo takoj ali pa šele leta po dogodku. Pri odzivu na travmatsko doživetje ni tako bistveno, kaj se je posamezniku ”objektivno” zgodilo, temveč, kako je ta dogodek osebno doživel in osmislil, pri tem pa sta ključna varovalna dejavnika; sprejemajoča podpora in možnost, da posameznik svoji izkušnjo podeli v varnem okolju. Številne raziskave namreč potrjujejo, da imajo posamezniki, ki travmatsko izkušnjo ne zmorejo deliti v podpornem okolju, veliko hujše posledice, kot tisti, ki lahko. (To še posebej velja v otroštvu, ko npr. ponavadi ni najbolj boleče, da je otrok doživel zlorabo, temveč občutki izdanosti/ osamljenosti/ nevrednosti, ker ob tem ni mogel računati na podporo staršev). Kot skrajen primer izkušnje travme se kaže post travmatska stresna motnja (PTSM).

Mala travma
"Male" travme ali mikrotravme pa so tiste, ki se ponavadi nanašajo na zgodnje, kontiunirane in ponotranjene odnosne izkušnje. Različni avtorji jih imenujejo; odnosne travme; travme stila navezanosti; travme zapuščenosti ipd. Tovrstne izkušnje so v primerjavi z ti. velikimi, manj očitne, a zato nič manj škodljive in dalnjosežne za (duševno) zdravje posameznika (kot tudi družbe). To so npr. neuglašeno odzivanje starša na čustvene potrebe otroka, pomankanje svobode za avtentično izražanje cele palete občutij; pomankanje občutka brezpogojne ljubljenosti v zgodnjem otroštvu; preveč stresno/ hladno, nepredvidljivo čustveno okolje) z neodzivnimi/ preobremenjenimi starši; sporne vzgojne prakse, ki zadevajo odrekanje čustvene bližine otroku, če se neprimerno vede ipd.Ob tem ne gre za vprašanje, ali so nas starši imeli radi (večinoma je odgovor: "Seveda!"), temveč kako uglašeno, so se v danih okoliščinah in z lastnimi repertorjem izkušenj, zmogli odzivati v našem otroštvu.
Bistven vidik čustvene travme ponavadi ni intenziteta bolečine, temveč to kar se zgodi v nas, ko travmatsko izkušnjo (da bi "lažje preživeli") odrinemo iz zavesti. To se lahko kaže npr. kot čustvena ravnodušnost in/ali telesna otopelost, pozaba. A ta izbris in čustvena disociacija (čustev/misli/telesnih občutkov) nista trajna. Namreč, nekje v našem ozadju ti odrinjeni deli čakajo, na priložnost in okoliščine, da spet privrejo na plano. Takrat nas pogosto preplavijo ... (Npr. ko en sam "dvignjen" pogled našega partnerja, zadostuje, da pridejo ven vse nerazšiščene zamere in stari občutki). Izvor te strategije je ponavadi v našem otroštvu, ko je bila disociacija koristna prilagoditev na takratne razmere (Npr. da se ne bi zamerili staršem, smo potlačili jezo in zamero obdržali zase).

Travmatogene okoliščine so lahko:

Kronične "mikrotravme": travmatična doživetja iz otroštva kot so odraščanje v stresnem/ čustveno hladnem okolju, zanemarjanje, nasilje, odvisnost v družini, ter neugodne socialno ekonomske razmere. Obenem so travmatični lahko tudi; osamljenost, stagniranje, življenje z osebo, ki je zasvojena ali ima težave v duševnem zdravju, doživljanje rasizma, stigme, družbene neenakosti, nesprejemanje spolne usmerjenosti, nesprejemanje spolne identitete s strani okolice ipd.
Travmatični dogodki: so npr. izkušnja zlorabe, nasilje, nenadna/tragična smrt bližnjega, nastop hujše bolezni/izrazitih težav v duševnem zdravju, bolezen pri svojcu, poseg v integriteto posameznika/bližnjih, invalidnost, naravne nesreče, epidemije, katastrofe, begunstvom izkušnja vojne, ipd.
Pomembne izgube in ločitve: so smrt bližnjega, ločitev, razhod zveze, izguba socialnega statusa, brezposelnost, splav, izguba otroka kasneje v nosečnosti, izguba nastanitve, brezdomnost ipd.
Življenjske prelomnice: hujše stiske v času nosečnosti, v porodnem obdobju, poporodna depresija, sindrom praznega gnezda ipd.
Transgeneracijske travme: so ozaveščene ali neozaveščene travme, skrite travme, ki so se zgodile v preteklosti in izrazito vplivajo na prihodnje generacije. Izražajo se skozi razne simptome, vedenjske in odnosne vzorce, nezavedna prepričanja, nenapisana pravila in zapovedi, pričakovanja, fantazije, neutemeljene strahove ipd.

zakaj podobna travma pri različnih posameznikih pušča različne posledice?

Pri odzivu na travmatsko doživetje ni tako zelo bistveno, kaj se je posamezniku "objektivno" zgodilo, temveč kako je on ta dogodek osebno doživel in osmislil, pri tem pa sta ključna varovalna dejavnika sprejemajoča podpora in možnost, da posameznik svoji izkušnjo podeli v varnem okolju. Številne raziskave namreč potrjujejo, da imajo posamezniki, ki travmatski dogodek in izkušnjo "potlačijo" oz. jo zavijejo v molk, večinoma veliko hujše in zapletenejše posledice, kot tisti, ki lahko svojo izkušnjo z nekom podelijo.

Na posledice, ki jih bo imel posameznik po stresnem dogodku, odločno vplivata trajanje in intenziteta travmatičnega dogodka. Poleg tipičnih travmatičnih dogodkov pa imajo posebno težo odnosne izkušnje s pomembnimi drugimi iz zgodnjega otroštva. Večina travmatičnih izkušenj namreč izvira iz odnosov. Pri tem velja, da imajo večjo težo ponavljajoči dogodki, okoliščine iz otroštva; kot npr. neurejeni odnosi v družini (s čustveno hladnimi/depresivnimi/neodzivnimi/preobremenjeni/disregulirani/… starši), ter tisti ki so bili povzročeni s strani bližnje osebe. Prav kontiunirano, "ne dovolj", ustrezno odzivanje bližnjih v zgodnjem otroštvu, je pogosto vzrok za pomankljivo čustveno samoregulacijo tudi v odraslem življenju.

Zato je posledica, ki jo bo imel konkreten travmatski dogodek na življenje posameznika, zelo odvisna od posameznikove osebnosti, varovalnih dejavnikov v trenutnem življenju, kot tudi od posameznikove "predzgodovine". Pri tem igrajo ključno vlogo prav ponotranjeni odnosi iz otroštva (saj ti močno zaznamujejo naše čustveno mentalne sheme in občutenje notranje moči, odpornosti) oz. korektivne odnosne izkušnje iz psihoterapevtskega odnosa.

zakaj se travmi posveča toliko pozornosti?

Beseda travma je res vse bolj priljubljena v vsakodnevnem diskurzu in ponavadi opredeluje zelo neprijeten dogodek, ki pa pogosto sploh ni travmatičen po sebi. V tem smislu se jo pogosto uporablja prepogosto. V drugih ozirih pa verjetno še premalokrat. Naš sodoben način življenja poleg tehničnega razvoja in številnih znanstvenih prebojev, napredkov, privilegiljev prinaša tudi številne strese, travmatogene okoliščine, ranljivosti ter rizične dejavnike za skupnosti, družbo in posameznika.
‍
Številna sodobna spoznanja s področij psihoterapije, nevroznanosti, pediatrije, psihologije, psihiatrije dokazujejo, da zgodnje travmatske izkušnje močno vplivajo na razvoj živčnega in imunskega sistema, na razvoj nekaterih možganskih struktur, in posledično tudi na razvoj osebnosti (ter s tem povezane identiteto, stil navezanosti, čustveno- mentalne sheme). Vse to ima, dokazano, pogosto pomemben vpliv tudi na ostale vidike (psihičnega) zdravja posameznika kasneje v življenju. Pogosto namreč velja, da ni važno kaj se je "objektivno" zgodilo, temveč kako to notranje interpretiramo. Osmislimo pa pogosto ravno v luči vzorcev, pričakovanj, odnosov, shem, ki smo jih ponotranili v zgodnjem otroštvu oz. pozdravili kasneje na psihoterapiji.

Kako deluje brainspotting?

Kot primer za lažjo predstavo: če pomislimo na kak neprijeten spomin in ob tem pogled usmerimo desno, levo, gor ali dol, lahko opazimo, da ob pogledu v določeno točko občutimo več nelagodja kot ob drugih. Prav z gledanjem v točko, kjer občutimo najmočnejši notranji odziv (bodisi misel, fantazijo, čustvo bodisi telesno senzacijo ipd.) in z vdrževanjem čuječe pozornosti na naš notranji proces, sprožimo spontani vzvod zdravljenja in predelave bolečih izkušenj, še posebno tistih, ki niso dostopne zavestnemu umu.

kakšno je ozadje metode brainspotting?

Metodo je osnoval in razvil psiholog in psihoterapevt dr. David Grand leta 2012 kot neke vrste izpeljanko metode EMDR (eye movement directing and reprocessing). Brainspotting velja za izrazito integrativno metodo, ki se jo lahko prilagodi in vključi v različne oblike izvajanja psihoterapije. Navkljub svoji nevrofizološki osnovanosti in znanstveni utemeljitvi pa gre za izrazito odnosno (relacijsko) naravnano metodo, ki temelji na upoštevanju principov negotovosti, čuječnosti, Somatic experiencing in duhovne dimenzije posameznika.

kakšna je razlika med psihodinamsko psihoterapijo in psihoanalizo?

Čeprav je psihodinamska psihoterapija osnovana na psihoanalitičnih teoretskih premisah, kot so delo z nezavednim, odporom in transferjem, in se tako ukvarja s podzavestnimi motivi in konflikti, pa se od psihoanalize v praksi tudi razlikuje. Psihodinamska terapija je bolj simptomatsko usmerjena, uporablja več tehnik in principov – tudi iz drugih terapevtskih usmeritev (npr. telesne tehnike). Psihodinamska terapija ponavadi traja manj časa (okoli dve leti), ima manjšo pogostost srečevanj, (ponavadi enkrat tedensko), terapevt/-ka zavzema bolj dejavno in osebno udeleženo držo, več je tudi nebesednega stika – klient ne leži na kavču, temveč sedi nasproti terapevta.

kakšen je pomen usmerjanja pozornosti na telesno raven v psihoterapevtskem procesu?

“Kar je v možganih, je v telesu, in kar je v telesu, je v možganih” (Mario Salvador)

Naše telo si vse zapomi in nikoli ne laže. Ob zavedanju neločljive povezanosti kognitivnih, duševnih, čustvenih, telesnih stanj in procesov ter prepletanja uma, duha in telesa ima telesna dimenzija posameznika v sodobni psihoterapiji vse opaznejšo vlogo. To temelji na mišljenju in izkušnji, da so naša prepričanja, čustva, izkustva in stiki "utelešeni" – fizično občuteni. Če želimo spremeniti vedenje, potem zgolj delovanje na miselni ravni ne zadostuje. Telesni dotik lahko opišemo kot "portal do nebesednih spominov", zelo je učinkovit pri sproščanju odrinjenih travmatičnih vsebin in ponuja priložnost za izkustveno predelavo ter ponotranjanje novih izkušenj.

Vključevanje telesne dimenzije v psihoterapevtski proces nam tako omogoča dostopanje do nebesednih nezavednih vsebin, tj. do tistih izkušenj iz zgodnjega otroštva, doživetih še pred zmožnostjo ubeseditve, ali pa do tistih odrinjenih in potlačenih travmatičnih vsebin iz časa travme in ostalih neozaveščenih telesnih spominov. Telesno občutene izkušnje so bistvene pri razvoju našega jaza, vplivajo na način čustvene regulacije ter zaznamujejo naš stil navezanosti v odraslem življenju.

kakšno mesto ima duhovnost v psihoterapiji?

Odnos z duhovnostjo je izrazito intimna zadeva, ki jo ljudje doživljamo (ali pa ne) in stopamo v stik z njo na sebi lasten način. V psihoterapiji se izhaja iz klientovega osebnega odnosa do duhovnosti in dela s posameznikovimi lastnimi simboli. Naloga psihoterapije je omogočiti varen prostor za refleksijo in raziskovanje notranega sveta, kjer se lahko o vsem iskreno govori, brez cenzuriranja ali politične korektnosti, tudi glede intimnih vsebin in prepričanj.

Vključevanje duhovne dimenzije ima v psihoterapiji izreden potencial, saj duhovnost pogosto predstavlja pomemben vidik posameznikove življenjske drže. Duhovnost se v primeru soočanja s hudimi preizkušnjami, kot so velike izgube, razne bivanjske težave ali travme pogosto izkaže kot pomembna tema. Prav tako ta vidik pogosto prihaja v ospredje ob iskanju celostnega stika s sabo in ob želji po povezanosti z naravo, Bogom, vero, vesoljem, duhovnim, s svojim bistvom ... in ob zavedanju lastne minljivosti.

Ne glede na to, ali je posameznik verujoč, agnostik, ateist, v dvomih, ezoterik, spiritualni iskalec ipd., raziskovanje lastnega odnosa do duhovnosti in transcendence odpira eksistencialne teme, kot so odnos do minljivosti, iskanje pomena, smisel življenja, osmišljevanje trpljenja, lastna etika in vrednote, upanje, zaupanje, sprejetost, pripadnost in nenazadnje iskanje svojega mesta pod soncem – v življenju, ki je lahko čudovito, a pogosto kaotično, prežeto z bolečino in negotovostmi.