“Solze so reka, ki te nese daleč ... dvignejo tvoj čoln s pustih in zaprašenih tal, ter te odnesejo po strugi ... na nek lepši, boljši kraj.”
- Clarissa Pinkola Estés
Posameznikom nudim individualno psihoterapijo. Če je težava bolj kratkoročne, simptomatsko usmerjene narave, pa tudi svetovanje ali podporno psihoterapijo. Moj psihoterapevtski pristop teoretično in izkustveno temelji na psihodinamski psihoterapiji, hkrati pa v svoje delo vključujem tudi prvine drugih psihoterapevtskih usmeritev. Ob tem me vodi zavedanje o prepletanju uma, duha in telesa, tj. o neločljivi povezanosti med kognitivnimi, duševnimi, čustvenimi in telesnimi stanji ter procesi. Pozornost poleg čustveno-kognitivne in vedenjske ravni usmerjam na odnosno raven, telesni vidik in duhovno dimenzijo.
Poleg pogovora lahko tekom procesa pridejo v poštev tudi:
V svoje delo hkrati vključujem tudi prvine drugih psihoterapevtskih šol in usmeritev, kot so:
Moje osrednje "psihoterapevtsko orodje" je pogovor, psihoterapevtski odnos pa predstavlja raziskovalno polje in ustvarjalno platno. Globoko se zavedam, da za doseganje celostne korektivne izkušnje pri posamezniku ni dovolj zgolj posvečanje čustveno-kognitivni plati, saj je pomemben tudi poudarek na modrosti telesnih občutkov, ter na ostalih jezikih našega nezavednega védenja in vedenja. Vključevanje telesne dimenzije v psihoterapevtski proces namreč omogoča dostopanje do nebesednih nezavednih vsebin, tj. do tistih izkušenj iz zgodnjega otroštva, doživetih še pred zmožnostjo ubeseditve, ali pa do tistih odrinjenih in potlačenih travmatičnih vsebin iz časa travme in ostalih neozaveščenih telesnih spominov. Pri odločitvi za način dela me usmerja spoštovanje enkratnosti vsakega klienta in njegovih želja ter izkušenj, velik dejavnik pa je tudi dosežena raven odnosa v procesu in drugo.
Proces psihodinamske psihoterapije je pogosto dolgotrajen, saj je za globinske in trajne spremembe v človekovi osebnosti običajno potreben čas. Odvisen je od narave težave in lahko traja dve leti, lahko znatno dlje ali manj. Dolžina in način obravnave sta odvisna predvsem od ciljev ter motiviranosti klienta ter sta prilagojena specifičnim okoliščinam. Da si lažje predstavljamo, kratkotrajna oblika sodelovanja, kjer gre ponavadi bolj za psihoterapevtsko svetovanje, usmerjeno v odpravo specifičnih neželenih simptomov, običajno obsega do 15 srečanj.
Prvo srečanje je namenjeno uvodnim pojasnitvam: medsebojno spoznavanje, ugotovitev povoda in motiva za terapijo. Tu pojasnim moj način dela in značilnosti procesa ter pogoje sodelovanja, izdam obrazce itd. Ker je odločitev za vstop v psihoterapevtski proces obojestransko zavezujoča, jo velja včasih prespati ali odložiti za nekaj srečanj.
Nadaljnjih nekaj srečanj (3-5) je namenjenih podrobni anamnezi, medsebojnem spoznavanju in vzpostavljanju stika. Če presodim, da v tem psihoterapevtskem odnosu zaradi določenih ovir za kvalitetno sodelovanje klientu ne morem ponuditi kakovostne strokovne pomoči in procesa, mu pomagam poiskati drugega ustreznega psihoterapevta oz. drugo vrsto strokovne pomoči.
Sledi sklenitev psihoterapevtskega dogovora o sodelovanju, pri čemer skupaj zastaviva okvirne cilje procesa, dorečeva način dela in pogoje srečevanj.
Prva naloga terapevta ob vstopu v terapijo je vzpostavitev terapevtskega odnosa in razumevanje sprožilnih simptomov. Sledi obdobje poglobljenega samoraziskovanja. To pomeni raziskovanje klientovega samovrednotenja, doživljanja in delovanja v vsakodnevnem življenju; načina razmišljanja ter značilnih odnosnih, vedenjskih, čustvenih, komunikacijskih vzorcev, želja in skrbi.
Tekom terapevtskega procesa začne klient prepoznavati in razumevati ozadje za svojimi izkušnjami, čustveno-mentalnimi shemami, simptomi ali drugim in jih tudi večplastno, izkustveno predelovati. Ko postane celjenje lastnih čustvenih ran možno, ko se dopusti opuščanje shem in vzorcev, ki ne delujejo (npr. s spreminjanjem omejujočih prepričanj in neželenega vedenja), se hkrati prične odpirati tudi prostor za drugačne izkušnje, za nova učenja (in nove ponotranjene nevronske povezave). Utrjuje se pot k bolj zrelemu delovanju ter h kakovostnejšim odnosom.
V zadnji fazi sledi integracija doživetega ter prenos uvidov, izkušenj in ponotranjenih novih vzorcev v klientovo vsakodnevno življenje. Osrednja naloga postane prevzemanje odgovornosti pri skrbi zase in za svoj nadalnji osebni razvoj. V zaključni fazi terapije je posebna pozornost namenjena evalvaciji ter zaključevanju procesa, poslavljanju. V tem delu se pogosto odpirajo raznoliki občutki, vezani na klientovo soočanje z minljivostjo, zaključevanji odnosa, izgubami. Zaključku so ponavadi namenjena tri srečanja. Kljub zaključku pa ostajajo vrata še vedno odprta – če bi se kdaj kasneje v življenju znašli v stiski ali se zanimali za nadaljevanje terapije.