“ ... in sreča je, da je pred mano pot in to, da vem, da slast je v tem, da grem.”
- Janez Menart, Vzpon
Psihoterapija je namenjena osebnostni rasti, notranjemu "zdravljenju", in učinkovitemu premagovanju psihičnih stisk, ter predelavi in spreminjanju neželenih simptomov – tj. neustreznih čustveno-kognitivnih, telesnih, psihosomatskih, vedenjskih in izkustvenih vzorcev. Tekom terapevtskega procesa se klient skozi izkustveno učenje in skupaj z novo odnosno izkušnjo srečuje s svojim notranjim svetom in tako tudi z nekaterimi neželenimi vidiki doživljanja, delovanja in komuniciranja, ki jih tekom procesa predeluje, zdravi in spreminja. V središču psihoterapevtskega procesa je zaupen in uglašen odnos med psihoterapevtom/ko in klientom. Tak prostor nam omogoči raziskovanje našega notranjega sveta in predelavo bolečih (pre)izkušenj ter vzorcev, v bolj zrele, življenju podporne.
Klient v varnem in zaupnem prostoru psihoterapevtskega odnosa in procesa raziskuje svoj notranji svet in doživljanje, kot tudi svoje občutke, misli, čustveno dinamiko v medosebnih odnosih, temeljna prepričanja o sebi in drugih. Ob tem spoznava tudi manj znane dele sebe, potrebe, čustva, želje ter postopoma prevzema lastno odgovornost za svoje doživljanje in delovanje. Obenem se dogajata raziskovanje in razvijanje lastnih notranjih virov moči (npr. za celjenje čustvenih ran in travm, za sprejemanje novih odločitev in odgovornosti, za postavljanje mej), predvsem pa svoj pristni jaz. Vse to vodi k večji jasnosti pri občutenju lastnih notranjih vsebin ter večja odločenost pri uresničevanju lastnih želja in interesov.
Psihodinamska psihoterapija se uvršča med psihoanalitično usmerjene pristope, za katere je značilen poudarek na delu s transferjem, delo z "odpori" ter nezavednimi vsebinami. V središču psihodinamske terapevtske obravnave je psihoterapevtski odnos, ki je po psihodinamski teoriji platno in okvir za projekcijo preteklih izkušenj pomembnih odnosov (transfer). Pri tem je mišljeno, da ljudje odnose v sedanjem življenju doživljamo in se nanje odzivamo v luči izkušenj in ponotranjenih odnosnih vzorcev iz otroštva (kot primer; pogosto se v pogovoru z bližnjo osebo ne odzivamo na izrečeno, temveč na našo interpretacijo teh besed). Zato velja, da ker smo ljudje čustveno "ranjeni" le v odnosu, se le v odnosu lahko "pozdravimo".
Ta vrsta psihodinamskega pristopa izvira iz Nemčije in velja za globinsko psihološko, telesno usmerjeno psihoterapijo. Njegova specifika se pri delu s klienti kaže kot celostna usmerjenost, kar pomeni tudi usmerjanje pozornosti na klientovo telo in izkustveno predelavo, tj. na telesne občutke in zaznave ter klientovo odkrivanje modrosti telesa kot njegovega notranjega kompasa po poteh osebne rasti.
Za psihoterapijo se ponavadi odločimo, če se čutimo preplavljeni s težavami in kadar naše ustaljene spoprijemalne strategije ne zadoščajo več ali pa so celo destruktivne (npr. umik vase, samosabotaža, vrtenje v krogu, pasivnost, odvisnost in ostala samouničevalna vedenja). Trpljenje, občutki izgubljenosti, ujetosti, obupa ipd. so po en strani lahko zelo boleči, zlasti če trajajo dlje časa in so intenzivno izraženi. Po drugi strani pa so tudi koristni, saj nam sporočajo, da je čas za korenito spremembo. Pogosto so prav te "krize" največje darilo, saj so povod za začetek dela na sebi ter iskanje pomoči pri reševanju stisk in težav.
“Brainspotting metoda pospešuje našo naravno zdravilno moč in telesu ter možganom omogoča, da čustvene in psihološke rane zdravimo podobno, kot naše telo zdravi fizične.” (Salvador, 2016, str. 272)*
Brainspotting je (neuro)znanstveno dokazano zelo učinkovita psihoterapevtska metoda zdravljenja psiholoških travm, ki se dogaja v sodelovanju prebujenega travmatičnega spomina s sočasnim usmerjanjem pogleda v specifično točko v klientovem vidnem polju. Temelji na naravnem pojavu ter ugotovitvi, da smer pogleda in s tem točka pogleda vplivata na to, kaj občutimo. Brainspotting omogoča dostop do globokih subkortikalnih struktur v možganih, kjer so shranjeni potlačeni travmatični spomini, z metodo čuječe pozornosti pa omogoča njihovo predelavo. Ko dostopamo do travmatskih vsebin, skušamo zavestne miselne mehanizme neokorteksa (npr. analiziranje, intelektualizacijo) čimbolj zaobiti, zato da lahko neposredno nagovorimo nezavedne procese globljih možganskih struktur in starih možganov. V tem procesu je, poleg "biti ob pravem času na pravem mestu", kot bistven pogoj vzpostavljen dovolj varen in uglašen psihoterapevtski odnos. Ključno je namreč, da psihoterapevt s svojo prisotnostjo, z brezpogojnim sprejemanjem klientove izkušnje in zaupanjem v proces, nudi in ohranja dovolj varen prostor za predelovanje težkih vsebin ter bolečih spominov.
Metodo je osnoval in razvil psiholog in psihoterapevt dr. David Grand leta 2012 kot neke vrste izpeljanko metode EMDR (eye movement directing and reprocessing). Brainspotting velja za izrazito integrativno metodo, ki se lahko prilagodi in vključi v različne oblike izvajanja psihoterapije. Navkljub svoji nevrofizološki osnovanosti in znanstveni utemeljitvi pa gre za izrazito odnosno (relacijsko) naravnano metodo, ki temelji na upoštevanju štirih principov: negotovosti (angl. Uncertainty), čuječnosti (angl. Mindfulness), somatskih izkustev in upoštevanja duhovne dimenzije posameznika.
Kot primer za lažjo predstavo: če pomislimo na kak neprijeten spomin in ob tem pogled usmerimo desno, levo, gor ali dol, lahko opazimo, da ob pogledu v določeno točko občutimo več nelagodja kot ob drugih. Prav z gledanjem v točko, kjer občutimo najmočnejši notranji odziv (bodisi misel, fantazijo, čustvo bodisi telesno senzacijo ipd.), in z vzdrževanjem čuječe pozornosti na naš notranji proces, sprožimo spontani vzvod zdravljenja in predelave bolečih izkušenj, še posebno tistih, ki niso dostopne zavestnemu umu.
*(vir: Mario Salvador, 2016: Beyond the self: healing emotional trauma and brainspotting; Editorial Elepheteria: Barcelona; ISBN: 978-84-120143-3-4)